zdrav obrok z jabolkom

Sladkorna bolezen ali diabetes – razvoj bolezni

Sladkorna bolezen je presnovna bolezen, za katero je značilna povišana raven glukoze v krvi. Do nje pride zaradi popolnega ali delnega pomanjkanja inzulina, lahko pa tudi zaradi zmanjšane občutljivosti (rezistence) telesnih celic na delovanje inzulina. Glede na nastanek, potek bolezni in zdravljenje je treba razlikovati dva tipa sladkorne bolezni: tip 1 in tip 2.

Slakorna bolezen tipa 1 nastane običajno v otroštvu ali v mlajših letih (do 40. leta) zaradi avtoimunskega ali virusnega uničenja otočkov celic v trebušni slinavki, ki proizvajajo inzulin. Gre za popolno pomanjkanje lastnega inzulina in bolniki lahko živijo le z rednim, s prehrano in fizično aktivnostjo usklajenim, injiciranjem inzulina.

Sladkorna bolezen tipa 2 se večinoma razvije po 40. letu življenja. Največkrat nastane zaradi preobilne in neuravnotežene prehrane ter pomanjkanja fizične dejavnosti; obvladovati pa ga je večinoma mogoče brez dodatnega inzulina – s količinsko in kakovostno uravnoteženo prehrano, z zadostno fizično dejavnostjo in če je treba, še dodatno z antidiabetičnimi tabletami. Zaradi slabih prehranskih navad in premalo gibanja je sladkorna bolezen tipa 2, vzporedno s prekomerno telesno težo, postala že prava svetovna epidemija. Stalno naraščanje števila obolelih in obolevanje vse mlajših kaže, da so življenjske razmere za razvoj te vrste bolezni vedno ugodnejše. Vse več ljudi se hrani preobilno in se giba premalo, da bi zaužito energijo tudi porabili. Prebitek energije hrane človek neizogibno naloži kot energijsko rezervo, kot maščobo in tako ima vse več ljudi povečano telesno težo. Prevelika telesna teža pa pomeni zamaščenost organizma, ki največkrat privede do rezistence telesnih celic na inzulin in nato še do motenj v njegovem izločanju. Tako se razvije diabetes tipa 2. Zakaj do te bolezni ne pride pri vseh debelih, še ni pojasnjeno. Pri normalnem izločanju inzulina in normalni občutljivosti nanj so vse telesne celice sposobne sprejemati glukozo iz krvi in jo izkoriščati kot glavni vir energije za življenjske procese ter energijske rezerve. Če telesne celice postanejo odporne na inzulin ali če je tega premalo, je sprejemanje in izkoriščanje glukoze upočasnjeno ali v primeru absolutnega pomanjkanja inzulina celo povsem ustavljeno. Možganske celice, celice nadledvične žleze, rdeče krvničke in celice črevesne sluznice za svoje dejavnosti ne potrebujejo inzulina.