zdrav obrok z jabolkom

Sladkorna bolezen in presnova

Tudi pri sladkornih bolnikih (diabetikih) se ogljikovi hidrati normalno prebavljajo in po zaužitju obroka koncentracija glukoze v krvi pri obeh (diabetikih in zdravih) hitro narašča ter doseže vrh približno pol do ene ure po obroku. Povečanje koncentracije glukoze v krvi je odvisno od zaužite količine in hitrosti prebavljanja ogljikovih hidratov ter od sprotne porabe v telesnih celicah. Pri normalni presnovi se hitro zmanjša in je po dveh do treh urah po obroku že na normalni predobročni ravni ali pod njo, pri diabetikih pa koncentracija glukoze v krvi po obroku, ko doseže vrh, vztraja na visoki ravni. Pa ne samo v krvi, vsa medcelična tekočina je preplavljena z glukozo, telesne celice pa se v njej dobesedno kopajo. Zaradi pomanjkanja inzulina ali zaradi rezistence nanj je ne morejo izkoriščati, zaradi odsotnosti njegovih učinkov pa trpijo lakoto, pomanjkanje glukoze.

Visoka koncentracija glukoze v telesnih tekočina ne predstavlja le simptoma sladkorne bolezni, temveč je škodljiva tudi sama po sebi. Glukoza se namreč pospešeno kemijsko veže na telesne beljakovine, s katerimi prihaja v stik, ter jih glikozira, s čimer jih poškoduje in moti njihove funkcije. Tako se na primer veže na hemoglobin v rdečih krvničkah, na beljakovine na površini in v steni krvnih žil, na lipoproteine krvi (LDL, HDL), na kolagen kože in beljakovine vseh tkiv, ki so v stiku z visoko koncentracijo glukoze. Nastajajo glikozirane beljakovine, od katerih je najbolj splošno znan glikoziran hemoglobin, HbA1c, ki ga zdravniki uporabljajo kot kazalec izpostavljenosti povečanim koncentracijam glukoze v krvi. Stopnja vezanja glukoze na beljakovine (glikoziranje) je namreč odvisna od stopnje izpostavljenosti beljakovin, to je od koncentracije glukoze in časa, ko je bila raven glukoze v krvi visoka. Beljakovin pa ne glikozira le glukoza, marveč tudi fruktoza, ki ima celo do 10- krat večjo afiniteto za glikoziranje kot glukoza. Zato slajenje s fruktozo ni na mestu, še zlasti ne, ker zvišuje trigliceride v jetrih in krvi.

Visoka raven glukoze v krvi moti in zavira tudi presnovo maščob, zato nastajajo kisli ketonski presnovki, povišajo se maščobne snovi v krvi (proste maščobne kisline, trigliceridi, LDL holesterol), zniža pa se raven HDL holesterola; zelo pogosta pri diabetikih je tudi nealkoholna reverzibilna maščobna infiltracija jeter. Ljudje s sladkorno boleznijo so zato, tudi zaradi motenj v presnovi maščob, močno podvrženi boleznim srca in ožilja, vključno s povečanim krvnim tlakom. Te bolezni so pri diabetesu tudi najpogostejši vzrok smrti. Prehrana z velikim deležem maščob (posebej z veliko nasičenih in trans maščobnih kislin) pospešuje razvoj bolezni ožilja in je za bolnike s sladkorno boleznijo neprimerna, čeprav masten obrok glukozo v krvi poveča manj kot ogljikovi hidrati. Zato v prehrani diabetikov ogljikovih hidratov ni mogoče zamenjevati z večjim deležem maščob in se po tej poti izogibati glukogenemu učinku ogljikovih hidratov.

Velika koncentracija glukoze v krvi lahko torej preko glikoziranja beljakovin in motenj v presnovi maščob privede do najhujših končnih posledic neuravnane sladkorne bolezni, kot so srčni infarkt, možganska kap, oslepitev, odpoved ledvic, gangrena. Za preprečitev takih zapletov glavni cilj zdravljenja te bolezni predstavlja uravnavanje koncentracije glukoze na normalno raven ali čim bližje normalnim vrednostim.

Z normaliziranjem ravni glukoze v krvi hoče dietoterapija doseči tudi normalne vrednosti glikoziranega hemoglobina (HbA1c), optimalne vrednosti krvnih maščob, normalen krvni pritisk in normalno telesno težo – vse za preprečitev tragičnih zapletov diabetesa.